Prebavnih težav, kot so driska, zaprtje, napenjanje in tudi vnetja analnih žlez, lastniki hišnih ljubljenčkov nikakor ne smejo jemati kot začasne stranske učinke, ampak jih je treba razumeti kot resen alarm. Takšni simptomi praviloma kažejo, da je z živalskim organizmom nekaj narobe.

Tudi če so omenjene težave pogosto povezane le z začasnimi neravnovesji, virusnimi boleznimi, okužbami in motnjami hranjenja ali starostnimi težavami, ki jih lahko lastniki hišnih ljubljenčkov zdravijo sami, je vedno treba poiskati mnenje veterinarja. V nekaterih primerih lahko prebavne težave kažejo tudi na resnejše težave, kot so obolenja organov.

Prebavne težave v središču pozornosti: Diareja (driska)

Naslednji sprožilci so lahko odgovorni za prebavne težave:

• intolerance na hrano;
• vnetja;
• alergije;
• virusne bolezni / okužbe;
• paraziti;
• rak;
• razjede;
• tuja telesca;
• toksini;
• druge bolezni (ledvice, trebušna slinavka itd.).

Driska povezana s prehrano, se da najhitreje rešiti. Napačna izbira krme ali nepravilna sestava z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov lahko privede do prekoračitve zmogljivosti prebave ogljikovih hidratov v tankem črevesu, kar posledično povzroči drisko. Ogljikove hidrate, kot so krompir, riž ali proso, je treba pred hranjenjem skuhati do mehkega, da se škrob, ki ga vsebujejo, razgradi in postane uporaben za hišnega ljubljenčka.

Pri diareji ločimo med drisko tankega in debelega črevesa, ki imata lahko tudi različne učinke na živalski organizem.

Previsoke koncentracije fermentabilnih ogljikovih hidratov (pektin, laktoza, laktuloza itd.), ki so pogosto del doma pripravljenih obrokov, lahko povzročijo prebavne motnje. Okolijski dejavniki, kot so previsoke temperature ali nepravilno shranjevanje konvencionalne hrane (konzerve ali suhe hrane) ter nepravilno odmrzovanje doma pripravljenih obrokov, lahko povzročijo tudi simptome, kot so driska ali napenjanje. Vedno je pomembno zagotoviti, da so vrečke s suho hrano dobro zaprte in shranjene na hladnem. Konzerve pa ne smejo imeti nobenih zunanjih poškodb, kot so vdrtine ali rahlo odprto zapiralo. Doma pripravljene zamrznjene obroke je priporočljivo odmrzniti v hladilniku, da se prepreči kontaminacija z mikroorganizmi.

Preprečiti prebavne motnje: Bodite previdni pri spremembi prehrane

Pomembno dejstvo za zagnane lastnike hišnih ljubljenčkov, ki želijo preiti na drugo vrsto hranjenja ali samo zamenjati hrano kot tako je, da mora biti ta prehod počasen. Črevesna flora se mora najprej prilagoditi novim razmeram. To se ne zgodi kar čez noč. Praviloma govorimo o prehodni dobi, ki traja od pet do sedem dni, pri starejših živalih pa lahko ta faza traja še dlje.

Upoštevati je treba tudi natančno sestavo krme. Izdelki iz soje, živila bogata z vezivnim tkivom (požiralnik, vampi ipd.), pa tudi živalski stranski proizvodi, ki lahko vsebujejo skoraj vse, lahko spravijo prebavni sistem iz ravnovesja. Tukaj je priporočljivo natančno preučiti sestavo krme in se obrniti na proizvajalca, če se pojavijo kakršnakoli vprašanja. V primeru doma pripravljenih obrokov, morajo lastniki živali ponovno razmisliti o sestavinah ali se o njih pogovoriti s strokovnjaki.

Kako se lahko lastniki psov ali mačk odzovejo na akutno drisko?

Najprej je treba žival postit (na voljo mora vseeno imeti vodo). Pri psih lahko post traja od 24 do 48 ur, pri mačkah pa največ 12 ur. Mačke so bolj občutljive na post. Predvsem mačk s prekomerno telesno težo se nikoli ne sme postiti dlje časa, saj lahko to povzroči jetrno lipidozo. To velja tudi za mlade živali, za katere je post kontraindiciran.

Da bi se izognili dehidraciji, je pomemben tudi povečan vnos vode. Lastniki hišnih ljubljenčkov lahko s testom vratne gube enostavno preverijo, če je žival dehidrirana.

Zakaj je tako pomembno, da lastniki hišnih ljubljenčkov sledijo postu?

Kasnejšemu razvoju alergije na hrano se lahko izognemo s strogem postu.

Vnetje črevesja, znano tudi kot enteritis, zrahlja celične povezave med črevesnimi celicami. Na ta način lahko beljakovine migrirajo skozi črevesno pregrado in pridejo v stik z imunskimi celicami. Problematično pri tem je, da so te beljakovine potem razvrščene kot nevarne (t. i. alergeni) in organizem proti njim proizvaja protitelesa. Če pa lastniki živali ostanejo dosledni pri postu, se črevesna sluznica obnovi v 24 do 48 urah. Organizem nato proizvede nove črevesne celice za krepitev črevesne pregrade. Na ta način pregrada ne postane prepustna oz. ostane neprepustna.

Druga pomembna točka, ki govori v prid postu, so razgrajeni hranilni gradniki (ogljikovi hidrati in beljakovine), ki imajo lahko osmotski učinek in povečajo drisko.

Po obdobju postenja lahko živali po dveh dneh dietne hrane, brez težav ponudimo običajni obrok. Kot dietna hrana so primerni lahko prebavljivi kuhani obroki, z nizko vsebnostjo maščob, ki jih ponudimo večkrat na dan. Izogibati se je treba velikim obrokom. Možna kombinacija bi lahko bila na primer dobro kuhan riž, pusto perutninsko meso in skuta. Čeprav je ta kombinacija zelo primerna za dietni obrok, se ne sme uporabljati za samostojno dolgoročno hranjenje. Brez dodajanja vitaminizirane mineralne krmne mešanice bi to povzročilo pomanjkanje hranil.

Juha kot možnost hranjenja pri driski

Korenčkova juha se je uveljavila kot odlično domače zdravilo proti driski. V primeru črevesnih okužb je zelo primerna spremljava terapiji. Lastniki hišnih ljubljenčkov pa je nikakor ne smejo razumeti kot nadomestilo za veterinarsko terapijo, temveč kot dopolnilni ukrep.

Recept: Korenčkova juha

• Korenje olupimo in zalijemo z vodo.
• Dodajte 5 g (1 čajna žlička) soli/kg korenja in kuhajte vsaj eno uro (mehko kuhano).
• Zmes pretlačite v pire.

Količina:

• Zelo majhni psi: 0,1 l
• Majhni psi: 0,25 l
• Srednje veliki psi: 0,5 l
• (Zelo) veliki psi: temu primerno več

Psom je treba juho dati približno pol ure pred vsakim glavnim obrokom. V idealnem primeru juha navlaži vsak del tankega črevesa z oligosaharidi. Pri kuhanju korenja nastanejo najmanjše molekule sladkorja (kisli oligogalakturonidi), ki spominjajo na receptorje črevesnega epitelija in se zato prilepijo na patogene črevesne bakterije. Ti patogeni se potem ne vežejo več na črevesni epitelij, temveč na molekule sladkorja in se izločijo.